Zadnja priložnost

Pa sem res šel, v Piran namreč, na kratek prvomajski dopust. Seboj sem optimistično vzel tri knjige, Špeh na kruhu Charlesa Bukowskega, Sebični gen Richarda Dawkinsa in Zadnja priložnost Douglasa Adamsa. Zaključil sem le slednjo in prebral vse tri predgovore v zadnjo izdajo Sebičnega gena.

Vreme je bilo čudovito, dokaz je na gornji sliki, kljub temu, da sta Robert Erjavec in Katja Jevšek ves čas grozila s poslabšanji. Pa se posvetimo rajši knjigi, prav?

Zadnja priložnost je potopis, prav nenavadna zvrst za (samo) pisca komičnih znanstveno-fantastičnih romanov, kot samega sebe v knjigi nekajkrat označi Douglas Adams.

Leta 1985 se je Douglas Adams, skupaj z Markom Carwardinom, odpravil na prvo odpravo na Madagaskar, iskat aj-aja, skoraj izginulega lemurja, za potrebe snemanja radijskih dokumentarnih oddaj za BBC. Kasneje sta se skupaj odpravila še na otok Komodo v Indoneziji iskat zmaje, v Zaire gledat gorile in nosoroge, poskušat izsledit kakšnega kakapa v Novo Zelandijo, na reko Jangce iskat rečne delfine, netopirje na otok Rodrigues in spotoma opazovat še nekaj drugih primerkov živali, ki so na robu izumrtja. Vse to je seveda Douglas Adams popisal v tej knjigi na njemu lasten, humoren način.

Zanimiva odločitev, napisat humorističen potopis na tako resno temo, se pa zato stvar vsaj gladko bere. Vsekakor priporočam!