Sebični gen

Richarda Dawkinsa mi je povsem nehote in nevede, celo post-mortem, priporočil sam veliki Douglas Adams. Nehote in nevede pravim zato, ker sem podatek o tem, da je to knjigo prebral in bil nad njo navdušen, prebral v njegovi knjigi Losos dvoma, ki je izšla po njegovi smrti in sam Douglas Adams ni imel kaj veliko opraviti z odločitvijo, ali bo knjiga izšla ali ne. Pa vseeno, hvala ti, Douglas Adams, za priporočilo in seveda tudi za vse ribe!

Knjiga Sebični gen je prvič izšla leta 1976 in bila izdana še dvakrat, prvič leta 1989 in drugič, ob tridesetem jubileju, še leta 2006. Jaz sem imel v rokah zadnjo izdajo, ki je tudi prevedena v slovenščino. K vsaki izdaji je avtor napisal tudi predgovor in vsi trije predgovori zavzemajo kar dobršen del knjige. Vsebina se namreč začne šele na sedemindvajseti strani. Dobro, še nekaj manj kot štiristo strani vsebine imam za prebrat, si mislim, ampak se motim. Vsebina knjige se dejansko konča že na strani 289, vse ostale strani vsebujejo kasnejše opombe avtorja in bibliografijo. No, seveda sem prebral tudi opombe.

Pa se lotim branja, že daleč nazaj, med prvomajskimi prazniki. Med branjem predgovora k izvirni izdaji mi pride na misel Matic Kaltenekar s svojim “argumentiranjem” povsem napačne izbire terminov v svoji knjigi. Dawkins namreč v tem predgovoru razlaga, s katerimi problemi se je srečeval pri pisanju. Prišel je do podobnega problema kot gospodič Matic, namreč kako napisati knjigo dovolj poljudno in s tem seveda dovolj razumljivo laičnemu bralcu. Citiram:

Predvideval sem, da povprečen bralec ne pozna strokovnega izrazoslovja, ne pa tudi, da je neumen. Pisanje poljudnoznanstvenih prispevkov je preprosto, če znanost preveč poenostavimo.

No, razlika med Dawkinsom in Kaltenekarjem je seveda več kot očitna, mi je celo kar malo nerodno, ker si ju drznem sploh primerjati. Dawkins seveda uporablja strokovne izraze v svojem delu, vendar jih, ko se z njimi srečamo, najprej razumljivo razloži. Precej enostavna rešitev, kajne?

Knjiga govori, oziroma razlaga in razširja, seveda celo spreminja Darwinovo teorijo evolucije. Načelo “survival of the fittest” Dawkins obrne na glavo. Dawkins tudi zmanjša osnovno enoto, ki jo opazujemo, na posamezen gen. Bistvo njegove ideje je to, da vsak gen “sebično” skrbi sam zase in poskuša preživeti v čim boljši kombinaciji z drugimi geni. Rezultat tega je, da se vse skupaj obnaša kar se da matematično. Zadeva se meni zdi sicer bolj preračunljiva kot sebična, pa pustimo to, avtor je bil deležen že dovolj pripomb na naslov, mislim, da ne potrebuje še ene. Tudi ideja, da smo mi vsi le naprave za preživetje genov, baje nekatere spravlja ob voljo do življenja. Meni se pa zdi povsem sprejemljiva iz enega in odlična iz drugega razloga.

Prvi razlog, ki mi jo dela sprejemljivo je ta, da se vse skupaj ne dogaja kratkoročno in v tem času, v katerem jaz živim, torej lahko brez skrbi živim celo moje življenje, pa ne bom naletel na nikakršne posledice te teorije. Če pa sem, poleg tega da živim, še eden od gradnikov evolucije, pa še toliko bolje. Le kakšnega otroka bom moral v tem primeru narediti.

Drugi razlog, tisti, ki idejo dela odlično, je pa ta, da ta teorija zelo argumentirano zavrača obstoj kakršnegakoli boga, če pa ga že moramo imeti, je ta naš bog matematika. S tem bogom nad sabo pa z veseljem živim. Amen!

Obstaja pa tudi možnost, da sem vse skupaj povsem napačno razumel, jebiga.

Avtor si sicer v predgovoru k izvirni izdaji želi, da bi se knjiga brala kot napeta detektivska zgodba, vendar se ne. S tem ne mislim kakorkoli zmanjševati vrednosti te knjige, ker me to dejstvo niti malo ne moti. Le malo dlje je trajalo, da sem knjigo prebral. Vsekakor priporočam!