Kralj ropotajočih duhov
Nenavadna zadeva, ponavadi se napiše scenarij za film po knjigi, tukaj se je zgodilo ravno obratno. Miha Mazzini je napisal knjigo po scenariju za film Sladke sanje.
Glavni junak je Egon (spet?), dvanajstletni mulec, ki odrašča v nekem železarskem naselju, verjetno Jesenicah (spet?), nekje na prelomu iz sedemdesetih v osemdeseta leta. Ker sem tudi sam odraščal v tistih časih, 12 let sem imel sicer približno 4 leta kasneje, pa vseeno, mi je bila mogoče zgodba še toliko bolj zanimiva, ker se veliko stvari, omenjenih v njej, spomnim iz svojega otroštva. Za razliko od Egona, smo pri nas sicer imeli gramofon in celo kar nekaj plošč, pa mogoče te njegove stiske, kako je živeti brez gramofona in glasbe, mogoče niti ne razumem. Egon si namreč najbolj od vsega želi imeti gramofon in vsa zgodba se vrti skoraj samo okoli tega, kako priti do njega. Je pa ta naloga precej bolj zapletena, kot se zdi na prvi pogled. Njegova versko blazna nona namreč meni, da so igle zle, in ne želi nič slišati o tem, da so gramofonske igle drugačne. Egonova mama živi v svojem svetu in našega dojema povsem drugače in ji niti na misel ne pride, da bi sinu kupila gramofon. Edina mogoča rešitev je stric Vinko, pa mu ga bo kupil?
Knjiga bi mogoče lahko nosila tudi podnaslov slovenski Jadran Krt z Jesenic, zgodba je namreč prav tako odbita in zabavna, ampak mogoče nam bližje, ker se dogaja v nam bolj znanem okolju. Da pa ne bom gospoda Mazzinija s to primerjavo preveč užalil naj povem, da mi je primerjava prišla na misel le zaradi tega, ker opisuje zelo podobnega junaka, skoraj enake starosti, ki živi v skromnih razmerah in ima nemogoče in nerazumevajoče starše. Stil pisanja in sama zgodba sta povsem druga in drugih podobnosti, kot tistih, ki so zgoraj omenjene, nisem zaznal.
Vsekakor izredno zabavno branje, ki bi ga priporočil predvsem bralcem, ki so preživeli tisto obdobje, mlajši bralci bodo z zgodbo verjetno težje poistovetili in jim bo manj zanimiva. Pa vseeno, naj jo kateri od mlajših prebere in mi sporoči svoje vtise.